fbpx
kolesarjenje ob slapovih reke Mekong

Novoletno kolesarjenje ob slapovih reke Mekong

»Dobro jutro, imate mogoče gorska kolesa ali treking kolesa?« vprašam priletno gospo, ki sedi v senci bananovca in se hladi z azijsko različico pri nas popularne pijače Red Bull. No, če sem iskren do sebe, mi je bilo že to vprašanje samo po sebi smešno in njen pogled je povedal enako.

»Imamo kolesa«, mi odvrne in pokaže na kup rabljenih koles, ki visijo na nosilcih za kolesa. Bolj kot gledam, večji imam občutek,  da sem v starinarni antičnih koles.

»You can make a choice!«,  mi odvrne in globoko se nasmejim tej vzhodnjaško lahkotno predelani verziji angleščine, ki v teh krajih odlično uspeva v vseh oblikah dobro umeščenih sopomenk.

Potrebujem 21 koles  za dobro ceno in po možnosti delujočih. Ura je 7.00 zjutraj  in pred  hotelom me čaka 20 gostov željnih nepozabnega kolesarskega izleta.  Bolj kot gledam kolesa bolj se spomnim, da me moj šef že vsaj pol leta (ne)uspešno in ne po njegovi krivdi uči, kako odpraviti vse tegobe rabljenega kolesa. Prve kapljice potu se začnejo nabirati na obrazu in opažam, da bo to zame dolg in izzivov poln dan. Pogled mi zahaja v modro nebo,  daleč proti horizontu južnega Laosa,  kjer temperatura narašča iz minute v minuto in kmalu bo prijetnih 34 stopinj,  kar je več kot odlično za kolesarjenje. No ja,  vsaj zame, ki imam že od nekdaj rad sonce.

»Deal!«,  odvrne gospa in  začne drveti po vasi do vseh sorodnikov ter mi obljubi dostavo 21 koles pred hotel.

Teden dni nazaj sem pristal v severnem Laosu s skupino 20 gostov vseh starosti iz cele Slovenije. Tako velika skupina je velik zalogaj za posameznika,  tako fizičen kot psihičen. Laos je edina SE azijska državica, ki nima morja in jo še danes vodi komunistična partija in velja za najbolj bombardirano državo na svetu iz časa Vietnamsko-ameriške vojne, katere  posledice so prisotne še danes. Skoraj vsak dan umre vsaj ena oseba in na žalost so te žrtve največkrat otroci. Laos je večinoma gorata država,  s prekrasnim kraškim svetom proti ravnicam glavnega mesta Vientjana, kjer se zoži in se vije do juga na meji s Kambodžo. Pot nas je vodila na 4000 tisoč otokov na reki Mekong.

Don Det je majhen otok, ki se nahaja sredi belega peska na reki Mekong. Gre za uličico brez avtomobilov z le nekaj prijetnimi lokali z odlično hrano ter nekaj preprostimi družinskimi hoteli. 20 let je minilo odkar sem prvič stopil v Laos in se zaljubil v njegovo prebivalstvo, ki vsaj zame velja za zelo umirjeno (skoraj leno).  Na drugi strani pa njihovi nasmehi in prijaznost ustvarita domačnost ter duševno potešenost. Neki azijski pregovor pravi: «Vietnamci riž sadijo, Kmeri ga obdelujejo,  Laožani gledajo kako raste in Tajci ga žanjejo.« No,  toliko o ležernosti.

Po tednu dni preizkušanja lokalne hrane  in z njo povezanih posledic lahko zatrdim, da le te včasih trajajo zelo dolgo v noč. Na mojo srečo in veselje je bilo tisto jutro pred hotelom zbranih vseh mojih 20 gostov  za kolesarski izlet po otokih Don Det ter Don Khon. Gospa je skupaj z vsemi svojimi sorodniki dostavila kolesa pred hotel ob dogovorjeni uri, kar je seveda za azijsko pojmovanje časa velika redkost. Vedno se nasmejem kadar vprašam koliko časa traja vožnja do določene destinacije in nato iz 1 ure nastanejo 3 ali obratno.

Gostje se kot majhni otroci zaženejo med kolesa in vsak skuša izbrati sebi najljubšo barvo ali vsaj približno primerno velikost kolesa. Po nekaj minutah spoznavanja koles in začetnih strahovih, saj nekateri že nekaj let niso kolesarili, smo končno pripravljeni na odhod.

Na osnovi lanskih izkušenj izpraznim nahrbtnik ter vzamem tlačilko ter nekaj krpic za gume in seveda dodatno vodo. »1,2,3, gremo, gremo«,  kričim na ves glas in kolona se začne premikati. Prvih nekaj deset metrov po peščeni podlagi z začetka ulice je vse potekalo brez težav. »Stojte, stojte, nekdo je padel« sem zaslišal v ozadju. Prikolesarim na konec kolone in zagledam gospo, kako se pobira s peščene stezice. Na srečo opazim da je gospa nasmejana in v enem kosu ter tako že nadaljujemo s kolesarjenjem. Po nekaj začetnih težavah prispemo do konca vasice do stezic med riževimi polji, ki nas bodo spremljale ves dan. Riž tukaj sadijo in žanjejo dvakrat letno in konec decembra so polja pripravljena na novo saditev, zato kontrast med požetimi polji, ki se svetijo v zlati barvi, in sveže zasajenimi zelenimi sadikami ponuja prekrasen pogled po pokrajini.

Prispemo do mostu iz kolonialnega obdobja Francije, ki povezuje Don Det z Don Khonom.  Zgradili so ga Francozi konec 18.stoletja v želji po osvojitvi reke Mekong, dokler niso naleteli na največjo naravno oviro na reki, na slapove Khon Papheng, ki veljajo za največje slapove Azije. Ker plovba v tem delu Mekonga več ni bila mogoča so zgradili prvo železnico v Laosu, 8 km dolgo železnico čez otok, katere namen je bil prevažanje ladij. Zmogljivost takratnih parnih lokomotiv pa je bila majhna in železnica je prevažala le surovine ter lokalno otoško prebivalstvo. No, tudi danes je Laos skoraj popolnoma brez železniških povezav. Po foto seansi mostu urno zavrtimo pedala ter se odpravimo do slapov. Že po nekaj prekolesarjenih kilometrih enemu od mojih kolesarjev poči veriga. Kot dober vodič odstopim svoje kolo  in napotim goste do vhoda v Park slapov, sam pa se peš odpravim iskat nazaj kakšno kolesarsko delavnico.  Da mi je končno uspelo najti fanta s kolesarsko delavnico sem potreboval celih 5 km hoje po soncu. Vprašam ga, če lahko popravi verigo. Odvrne mi: «No problem mister,  you just drink one Coke and come back in 10 min.« Zadovoljen s svojo voljo in iznajdljivostjo ter seveda s fantovim delom odkolesarim nazaj do slapov, kjer najdem svojo kolesarsko skupino že v polni opremi za Zip line.

Ampak veselje ni trajalo dolgo, saj tudi brez predrte gume ni šlo, in ne samo ene ampak kar dveh. Kot vajenec v mehanični delavnici se odpravim krpat luknje sredi opoldneva na žgočem soncu. Zahvaljujoč mojemu delu v  preteklemu letu,  mi to gre izvrstno od rok. Ko ravno končam se vrne nazaj moja skupina polna adrenalina, saj vožnja čez slapove po jeklenici pusti kar precejšnji vtis. Naš naslednji cilj  je rt otoka in ker že opazim utrujenost posameznikov v moji skupini predlagam,  da se odpravimo po meni dobro znani bližnjici čez tropski gozd.

»Goni, goni«,  zopet kričim sredi gozda. Po treh padcih, ki so se končali srečno, se zahvalim kolesarskemu Odinu.

Čez dobrih 20 min dosežemo kolovoz na rtu. Nasmeški na obrazih povedo vse o vožnji.

Na koncu otoka se ozremo čez reko na našo naslednjo destinacijo Kambodžo, kamor se bomo odpravili naslednje jutro. Dosežen današnji cilj smo proslavili s hladno pijačo in kosilom v senci velikega fikusa.

»Mister,  money is not for me,  is for my children«,  mi hiti razlagat mož,  od katerega si izposodim ključ za popravilo naslednjih treh koles. Njegova koža je ožgana od let in let dela na žgočem soncu. Z veseljem mu izročim dolar. Tako jaz,  kot tudi moji gostje  smo zelo zadovoljni z rešitvijo, da lahko zopet zajahamo kolesa in se vrnemo nazaj proti našem otoku.

Ob povratku si  ogledamo staro parno lokomotivo, otoški tempelj s pokopališčem ter nekaj starih kolonialnih stavb in razen odpadlega blatnika na treking kolesu,  so moja mehanska dela na kolesih končana. Končno se lahko  prepustim božanju popoldanskega sonca ter prijetnemu vetriču, ki me skupaj s skupino odnaša nazaj proti hotelu. Skupina,  zadovoljna z današnjim dnem,  premaguje zadnje metre do hotela. Z mislimi sem že pri naslednji avanturi in zadnji noči v Laosu. S tem mestom sva v preteklih letih skovala nekakšno posebno vez in sprašujem se kdaj se spet vidiva.

Za konec pa tako kot pravijo tudi napisi na majicah: «Been there Don Det!«

Deli objavo